VSAKO DEJANJE ŠTEJE
Samo 1 planet - področja delovanja
Eden pomembnejših izzivov za upočasnitev podnebnih sprememb je sprememba potovalnih navad. Trajnostna mobilnost vključuje hojo, kolesarjenje, uporabo javnega potniškega prometa in druge oblike alternativne mobilnosti. S tem pa prispevamo k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, čistejšemu zraku v mestih, kakovosti bivanja, zdravju in socialni pravičnosti.
Problem – ODVISNOST OD MOTORIZIRANEGA PROMETA
Oddih na oddaljenih destinacijah je postal dostopnejši, skoraj vsak dan lahko kupimo izdelke iz ‘eksotičnih’ krajev, prav tako pa prevoz blaga ni več nobena ovira. Motorizirani promet je postal del našega vsakdana – šola, služba, dom, nakupi, popoldanske aktivnosti. Promet na območju EU prispeva približno 30 % vseh evropskih izpustov ogljikovega dioksida. In kar 70 % teh emisij je posledica cestnega prometa. Samo iz okolice Ljubljane se dnevno opravi skoraj 350 000 potovanj, od tega le slabih 9 % s sredstvi javnega potniškega prometa.
Slovenci v enem letu naredimo 12 milijard kilometrov
Iz podatkov, ki jih je leta 2017 pripravil slovenski Statistični urad Republike Slovenije, je razvidno, da smo v letu 2017 prebivalci Slovenije (v starosti od 15 do vključno 84 let) na vsakodnevnih poteh naredili 12 milijard kilometrov. Bolj slikovito – to je razdalja, kot da bi 300-tisočkrat obšli Zemljo po ekvatorju. Na prebivalca je to približno 7.200 kilometrov, kar pa je enako povratni razdalji od Ljubljane do Nordkappa, najbolj severne točke Evrope. (vir: Stat.si)
Pomembnost aktivnih potovanj
Podatki, ki so jih na Inštitutu za politike prostora IPoP zbrali na podlagi raziskave Dnevna mobilnost potnikov, kažejo, da se ljudje bistveno premalo zavedamo pomembnosti aktivnih potovanj. Na primer, v Mestni občini Ljubljana zelo kratkih, manj kot kilometer dolgih potovanj kar 82,3% ljudi opravi peš, na območju osrednjeslovenske regije je ta odstotek nižji, in sicer 77,2%, na območju celotne države pa je še nižji, in sicer 72,7%. (vir:IPoP)
Manevrskega prostora za povečanje deleža aktivnih potovanj je veliko. To potrjuje še podatek, da je na ravni države 19 % poti, ki so krajše od enega kilometra, opravljenih z avtomobilom. Ta potovanja se, glede na dolžino, zlahka opravijo aktivno, tudi če upoštevamo, da je del populacije teže pokreten oziroma gre za potovanja, ki so povezana s prevozom tovora. Še večji manevrski prostor je pri potovanjih dolžine do 5 km. Več kot 60 % teh potovanj se opravi z avtomobilom. Še posebej se kažejo neizkoriščene možnosti v kolesarjenju, saj se le 7,5 % teh potovanj opravi s kolesom.
Raziskava pa jasno pokaže, da se na podeželju avtomobil uporablja več kot v mestnem okolju, kar pomeni, da je delež aktivne mobilnosti na podeželju manjši.
Kaj lahko storimo kot družba?
Mednarodne regulacije in politične odločitve bi tako ves čas morale temeljiti na načelih trajnostnega razvoja. V smislu trajnostne prometne tehnologije, goriv in infrastrukture, tako da bi podpirale razvoj učinkovitejših goriv, da bi spodbujale uporabo vozil z manj izpusti, da bi omejevale letalski promet ter da bi stremele in spodbujale k razvoju, dostopnosti in uporabi javnega prometa.
Ugotovitve raziskave Zakaj potujemo kot potujemo na primer kažejo na možne zaključke, da posamezniki za določene namene izberejo avtomobil, ker je to običajno, saj so tako navajeni in ne zato, ker se zaradi predolgih razdalj na pot ne bi mogli odpraviti aktivno. Avtomobil verjetno razumejo tudi kot najbolj zanesljiv način potovanja, saj se nanj zanesejo predvsem za opravke, pri katerih je pomembna pravočasnost.
Kot prav tako ugotavljajo v raziskavi, pa so tudi potovalne navade prebivalcev nedvomno odraz infrastrukturnih rešitev, ki so v preteklosti postavljale avtomobil na prvo mesto.
Evropski teden mobilnosti
Prvi evropski dan brez avtomobila je bil izveden v Franciji leta 1998 in je tako postavil temelje, iz katerih se je leta 2002 razvil evropski teden mobilnosti (ETM). Dogodek je priložnost za promocijo trajnostne mobilnosti, število sodelujočih občin in držav pa z leti narašča.
Vzdušje, ki prevladuje na dogodkih ETM, pokaže prebivalcem in mestnim oblastem, da je mogoče to z novo in trajnostno ureditvijo prometa razširiti na vse leto in v dobro vseh. ETM predstavlja priložnost pokazati javnosti, kaj vse je bilo narejeno na področju trajnostne mobilnosti tekom leta ter še dodatno promovirati ukrepe trajnostne mobilnosti in ozaveščati javnost.
Aktualne informacije o prihajajočem ETM, ki bo tudi v letu 2021, in sicer med 16. in 21. septembrom, najdete tukaj.
Prvi korak: Smotrna uporaba prevoznih sredstev
Glede na omenjena dejstva, trajnostna mobilnost od nas zahteva spoštovanje gospodarskih, socialnih in naravnih omejitev ter odgovorno ravnanje do prihodnjih generacij. Kajti, zavedati se moramo, da bomo v naslednjih nekaj letih, z današnjimi dejanji, sebi in ostalim okoli nas določili skupno usodo. Naš prvi korak, ki ga lahko naredimo kot posameznik, je ta, da na primer, omejimo število kratkih voženj oziroma da se po opravkih na kratkih razdaljah opravimo peš ali se odpeljemo s kolesom. Da pri načrtovanju počitnic upoštevamo svoj ogljični odtis in se kakšno leto odpovemo daljšim potovanjem z letalom. Smotrno načrtujmo tudi uporabo osebnega avtomobila, in sicer tako, da se čim manjkrat vozimo sami.
V svetovni prehranski verigi, ki jo sestavljajo kmetje, živilska industrija, trgovci, gostinstvo in potrošniki, letno zavržemo kar tretjino vse pridelane hrane. Poleg ogromne količine so težava tudi izpusti toplogrednih plinov, ki nastajajo prek celotne verige preskrbe s hrano od pridelovalca do potrošnika in na odlagališčih.
Problem: Preveč zavržene hrane in lakota na planetu
Podatki kažejo, da je vsak osmi prebivalec našega planeta lačen in vsak tretji trpi zaradi pomanjkanja hrane. Odpadna hrana tako ni sporna le z etičnega vidika, ampak tudi z vidika prekomerne porabe naravnih virov (zemlja, voda, energija). Škodljivo vpliva na okolje zaradi prekomerne uporabe fitofarmacevtskih sredstev (FFS = pesticidi + herbicidi + fungicidi) in nenazadnje, ko zavržemo užitno hrano, s tem izničimo tudi delo, čas in energijo, ki so bili vloženi v predelavo in pripravo.
V Evropi pa na leto odvržemo približno 88 milijonov ton hrane ter s tem povzročimo kar 7 % vseh izpustov toplogrednih plinov, ki jih povzroči odpadna hrana na svetovni ravni. (nasasuperhrana.si)
Polovica vse odpadne hrane v Sloveniji je v letu 2019 izvirala iz gospodinjstev, ena tretjina iz gostinstva in drugih dejavnosti, kjer strežejo hrano (vrtci, šole, bolnišnice, domovi za starejše), desetina iz distribucije in trgovin z živili zaradi poškodb pri transportu, nepravilnega skladiščenja ali pretečenega roka uporabe. Nekaj manj kot desetina odpadne hrane pa je nastala pri sami proizvodnji hrane, kamor vključujemo tudi primarno proizvodnjo (vir: SURS). Leta 2019 je v Sloveniji vsak prebivalec zavrgel 67 kg hrane, od tega kar 26 kg še užitne hrane.
Kje konča odpadna hrana?
V Sloveniji se večina odpadne hrane, ki jo zberejo zbiralci bioloških odpadkov iz gospodinjstev in dejavnosti, predela v industrijskih bioplinarnah in kompostarnah. Kar 42 % slovenskih gospodinjstev odpadno hrano kompostira na domačih kompostnikih, saj to spodbuja tudi zakonodaja.
Odpadna hrana, ki se zbere skupaj z mešanimi komunalnimi odpadki, v regijskih centrih pred odlaganjem biološko stabilizirajo v obratih za mehansko biološko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov. Najmanjši delež ravnanja z odpadno hrano zajemajo sosežig, ponovno refiniranje olj ter drugi postopki biološke predelave in odstranjevanja.
Drugo ravnanje z odpadno hrano pa zajemajo sežig, sosežig, ponovno rafiniranje olj ter drugi postopki biološke predelave in odlaganja.
Vsi našteti procesi pa seveda ponovno zahtevajo izrabo energije in drugih zemeljskih virov.
Kaj lahko storimo kot družba?
Ogromna količina hrane se izgubi ali zavrže na vseh stopnjah prehranske verige: ob pridelavi na kmetijah, pri transportu, obdelavi, predelavi, proizvodnji in v trgovinah. Zato je prav, da se reševanja te težave lotevamo tudi skupaj kot družba. V ta namen tako vladne kot nevladne
organizacije po Evropi in v svetu, s povezovanjem strokovnjakov z različnih področij, s prenovo zakonodaje, različnimi pobudami, projekti in kampanjami nagovarjajo različne deležnike in širšo javnost, opozarjajo na problem odpadne hrane in pozivajo k zmanjševanju. Združeni narodi so zato v okviru Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 opredelili pomemben cilj – prepolovitev izgub in količin odpadne hrane na prebivalca vzdolž celotne verige preskrbe s hrano. Temu cilju moramo slediti tudi države Evropske unije, katere del je tudi Slovenija.
Prvi korak: načrtovani jedilniki in ustrezna hramba živil
Prvi korak do smotrnejše porabe živil in zmanjšanja odpadkov so vnaprej pripravljeni jedilniki in načrtovan nakup. Preden se odpravimo v nabavo, preverimo, katera živila še imamo in katera zares potrebujemo. Glede na ugotovljeno sestavimo nakupovalni seznam, ki mu kasneje dosledno sledimo.
Naslednji korak sta ustrezna hramba in priprava živil. Poleg ustreznega prostora in temperature smo pozorni tudi na rok trajanja živil. Živila, ki so tik pred iztekom roka, pripravimo najprej. Ob upoštevanju primernosti za užitje je prav, da smo racionalni tudi pri odmeri količin. Kadar se nam zgodi, da smo vseeno pripravili preveč hrane, je ne zavržemo, ampak poskušajmo raje poskrbeti za to, da jo zaužijemo kot enega naslednjih obrokov. Ostanke obrokov lahko tudi delimo z drugimi ali jih podarimo.
Postati družba, ki aktivno zmanjšuje izpuste toplogrednih plinov, je nujen korak do upočasnitve podnebnih sprememb. Največji delež v izpustih toplogrednih plinov, ki so v veliki meri posledica človekovih dejavnosti, predstavlja ogljikov dioksid (CO2).
Problem: POVEČANJE KOLIČINE TOPLOGREDNIH PLINOV V OZRAČJU
Za dolgo obdobje od konca zadnje ledene dobe pred približno 10.000 leti, imenovano »holocen«, je bila značilna stabilnost Zemljinega podnebnega sistema.
V tem obdobju stabilnosti so bili naravni viri CO2 (dihanje živali in rastlin) skoraj popolnoma uravnoteženi z naravnimi ponori CO2 (oceani in rastline, ki CO2 porabijo v procesu fotosinteze). To ravnotežje pa je porušila dodatna količina toplogrednih plinov, ki se je v ozračje sprostila zaradi človekovih dejavnosti.
Vsebnost toplogrednih plinov v ozračju se je močno povečala z razvojem industrializacije, še posebej izrazito pa od sredine 20. stoletja dalje. Več toplogrednih plinov v ozračju pa je vodilo do povečanega učinka tople grede ter do globalnega segrevanja. Koncentracija najpomembnejšega toplogrednega plina CO2 se je od leta 1970 povečala za okrog 40 %, povprečna globalna temperatura na zemeljskem površju pa se je v zadnjih 130 letih zvišala za okoli 0,85 ± 0,2 °C.
Nižja količina izpustov toplogrednih plinov je osrednje vodilo mednarodne skupnosti; države so v zvezi s tem sprejele zaveze, ki so vključene v pariški sporazum o podnebju iz leta 2015. Prav tako se je Evropska unija zavezala svoje izpuste zmanjšati za vsaj 55 odstotkov in do leta 2050 postati podnebno nevtralno gospodarstvo.
Podatki kažejo, da je za največ izpustov v EU odgovoren sektor energije (80,7 %), od tega tretjino prispeva transport. Sledi kmetijstvo (8,7 % izpustov), industrijska proizvodnja (7,8 %) in upravljanje z odpadki (2,75 %). (Vir: Evropski parlament)
Več o fizikalnem ozadju podnebnih sprememb si lahko preberete tukaj.
KJOTSKI PROTOKOL
Kjotski protokol je mednarodni sporazum, ki vsebuje zaveze sodelujočih industrializiranih držav, da bodo v obdobju 2008–2012 zmanjšale v povprečju za 5 % glede na raven v letu 1990 skupne emisije šestih toplogrednih plinov in velja za prvi pomemben korak na poti k reševanju problematike podnebnih sprememb.
Sprejet je bil decembra 1997 na zasedanju v Kjotu. V veljavo je stopil leta 2005 z rusko ratifikacijo in je postal del mednarodnega prava, ki omejuje rabo toplogrednih plinov.
PARIŠKI PODNEBNI SPORAZUM
Osrednja naloga Pariškega podnebnega sporazuma je okrepiti globalni odziv na grožnje podnebnih sprememb. Podpisali so ga 22. aprila 2016, Evropska unija ga je ratificirala 5. oktobra 2016. Države podpisnice so se s podpisom sporazuma zavezale k omejitvi dviga povprečne globalne temperature občutno pod dve stopinji Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko dobo. Sporazum med drugim načrtuje omejitev človeških izpustov toplogrednih plinov med letoma 2050 in 2100 na toliko, da jih bodo drevesa, zemlja in oceani še sposobni sprejeti.
Pariški sporazum je pomemben tudi zaradi petletnih ciklov, v katerih bodo države pregledale izvajanje in (ne)ustreznost zadanih ciljev glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov ter po možnosti vsakič prešle na bolj ambiciozne cilje, ki bi svet sčasoma pripeljali na pot omejitve globalnega segrevanja pod 2 °C glede na predindustrijsko obdobje.
Podnebna znanost sicer opozarja, da omejitev globalnega segrevanja na 2 °C ni varen ali sprejemljiv cilj ter da je nujna omejitev globalnega segrevanja na 1,5 ˚C glede na predindustrijsko raven.
Več o politično-zakonodajnem ozadju blaženja podnebnih sprememb si preberite tukaj
OGLJIČNI ODTIS
Ogljični odtis je merilo vplivanja na podnebne spremembe. Merimo ga v tonah ekvivalenta CO2. Gre za seštevek vseh izpustov toplogrednih plinov, ki jih posredno ali neposredno povzročajo država, posameznik, organizacija, dogodek ali proizvod.
Izračun ogljičnega odtisa predstavlja prvi korak posameznika ter širše družbe do zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.
Slovenci se po podatkih iz leta 2018, ko smo zabeležili 8,4 tone ekv. CO2 na prebivalca, uvrščamo malo nad povprečje EU, ki je 8,2 tone ekv. CO2 na prebivalca. Po meritvah zaostajamo za Kitajsko, ki je izmerila 8,0 tone ekv. CO2 na prebivalca, a kljub vsemu bolje od prebivalcev ZDA (16,1 tone ekv. CO2 na prebivalca) in Japoncev (9,4 tone ekv. CO2 na prebivalca). V ogljično nevtralni družbi posamezniku sicer pripada 1,7 tone ekv. CO2 na letni ravni, kar pomeni, da je pred nami še precej dela.
PRVI KORAK: Izračunaj svoj ogljični odtis
Na spletni strani Umanotere so pripravili ogljični kalkulator, ki vam je lahko v pomoč pri izračunu lastnega ogljičnega odtisa. To je zgolj prvi korak v smeri zmanjševanja emisij toplogrednih plinov na ravni posameznika – na podlagi izračuna torej izvemo, katera so tista področja, na katerih moramo zmanjšati svoj ogljični odtis. Naslednji korak pa je seveda, da na teh področjih tudi pričnemo sprejemati spremembe.
Energija je osnovna življenjska dobrina in njena nenehna raba predstavlja enega večjih pritiskov na okolje. Kadar za doseganje istega cilja porabimo manj energije, lahko govorimo o energetski učinkovitosti. Učinkovita raba energije je ključna v boju proti podnebnim spremembam in pri prehodu v trajnostno in nizkoogljično družbo.
Problem: Previsoka raba energije
Energetska učinkovitost zmanjšuje stroške in rabo energije za izvedbo aktivnosti (ogrevanje, proizvodnjo izdelkov, prevoz). S tem povečuje konkurenčnost in pripomore k upravljanju tveganja glede cen energije in zanesljivosti oskrbe. Energetska učinkovitost na stroškovno učinkovit način zmanjšuje emisije toplogrednih plinov.
Da bi omejili globalno segrevanje in podnebne spremembe, je nujno, da se po vsem svetu energija uporablja preudarno ter da se za transport, ogrevanje in hlajenje uporablja energija, pridobljena iz virov z manjšim vplivom na okolje.
Ob zgorevanju fosilnih goriv za proizvodnjo električne energije, ogrevanje in transport se v ozračje na svetu spustita približno dve tretjini celotne količine toplogrednih plinov. Zato je oskrba z energijo daleč največji vir izpustov. (vir: Evropska agencija za okolje)
Energetska revščina
Izraz energetska revščina se nanaša na gospodinjstva z nizkimi dohodki, ki zaradi socialne stiske ne morejo zagotavljati primerno toplega stanovanja in drugih energetskih storitev po sprejemljivi ceni. Energetska revščina najpogosteje prizadene najbolj ranljive skupine, kot so brezposelni, upokojenci ter slabo plačani zaposleni in drugi.
Podatki kažejo, da v Sloveniji gospodinjstva z najnižjimi dohodki za energijo v stanovanju namenijo velik del razpoložljivih sredstev. Za 20 % gospodinjstev z najnižjimi dohodki je ta izdatek v letu 2015 predstavljal dobrih 17 % njihovih razpoložljivih sredstev. V zadnjih letih se je delež izdatkov, ki ga gospodinjstva porabijo za energijo v stanovanju, močno povečal prav pri najrevnejših gospodinjstvih, kar kaže na to, da je problematika energetske revščine vse večja.
Energetska revščina je tesno povezana z življenjskim ciklom. V skoraj vseh evropskih državah so najbolj ranljive skupine upokojenci, samohranilci, velike družine, družine z majhnim številom aktivnih prinašalcev dohodka, družine z velikim številom vzdrževanih otrok, etnične manjšine in priseljenci. (Vir: Podnebna pot 2050.si)
Raba energije v stavbah
Zagotavljanje kakovosti ustreznega bivalnega in delovnega okolja bivalnih prostorov, kjer racionalno porabljajo energijo in se poslužujejo tehnologij, ki izkoriščajo celo obnovljive vire energije, je cilj za prihodnost. Po podatkih Evropske komisije raba energije v stavbah predstavlja približno 40 % porabe celotne končne energije v EU in s tem pogojuje nastanek 36 % vseh emisij CO2.
Velike energijske prihranke dosežemo z ustrezno energetsko prenovo starejših stavb, spremembo načina ogrevanja ter prenovo ogrevanja in zamenjavo vira toplote.
Cilj za boljšo prihodnost je zagotavljanje ustreznih bivalnih prostorov, ki racionalno porabljajo energijo in se poslužujejo virov z manjšim vplivom na okolje.
Izbira in uporaba energijsko učinkovitih naprav
Energijska nalepka je pomemben dokument, ki nam ob nakupu naprave omogoča izbiro varčne in energetsko učinkovite naprave. Pri nas jo uporabljamo na primer na hladilnikih, zamrzovalnikih, pralnih in sušilnih strojih, pomivalnih strojih, pečicah, grelnikih tople vode, gospodinjskih svetilih, televizorjih in pri klimatskih napravah. Zelena barva, s katero so označeni razredi A, predstavlja energetsko najučinkovitejšo napravo, rdeča barva razreda G pa najmanj učinkovito in se ji je bolje izogniti.
Zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov
Izpuste toplogrednih plinov, ki so povezani z energijo, lahko zmanjšamo na dva načina, in sicer z negorljivimi obnovljivimi viri energije ali pa z zmanjšanjem skupne porabe energije in večjo energetsko učinkovitostjo. Dober primer sta na primer izboljšanje izolacije stavb in uporaba okolju prijaznejših načinov prevoza.
Prvi korak:
Učinkovita in smotrna poraba energije se lahko začne v našem gospodinjstvu. Večjo pozornost lahko namenimo izbiri energijsko učinkovitih gospodinjskih aparatov varčnejšega energijskega razreda, uporabljamo tehnološko naprednejše naprave ter izklapljanje aparatov, ko jih ne potrebujemo.
Zeleno javno naročanje (ZeJN) je naročanje, pri katerem naročniki naročajo blago, storitve ali gradnje, ki imajo v primerjavi z običajnim blagom, storitvami ali gradnjami v celotni življenjski dobi manjši vpliv na okolje ter imajo enake ali boljše funkcionalnosti. Zeleni nakupi zagotavljajo varčevanje z naravnimi viri, materiali in energijo.
Izziv = učinkovita poraba javnih sredstev
Javni naročniki so med največjimi potrošniki v Evropi. Porabijo približno 1,8 trilijona EUR letno, kar predstavlja približno 14 % bruto domačega proizvoda EU (vir: ). Načela javnega naročanja in okoljska naravnanost javnih naročnikov usmerjata vse nakupe h gospodarni in racionalni porabi javnih sredstev in k sodelovanju s ponudniki na trgu. Javni naročniki tako usmerjajo trg k razvoju zelenega blaga, storitev, gradenj, izboljšujejo konkurenčnost na trgu ter pospešujejo prehod v brezogljično družbo.
Cikel javnega naročanja:
Dolgoročni vplivi ZJN
Zeleno javno naročanje lahko dolgoročno prinese finančne prihranke javnim naročnikom, pri čemer je treba upoštevati stroške v celotnem življenjskem ciklu in ne le nakupne cene.
Organi, ki naročajo zeleno blago, storitve in gradnje, prispevajo k reševanju naraščajočih okoljskih izzivov (kot sta na primer zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ali bolj krožno gospodarstvo) ter poskrbijo za zdravje in dobro počutje svojih zaposlenih.
Z zmanjšanjem nevarnih snovi v izdelkih in zmanjšanjem nepotrebne embalaže se zmanjšajo tudi stroški odstranitve odpadkov.
Predmeti ZJN
V skladu z Uredbo o zelenem javnem naročanju je zeleno javno naročanje obvezno za 22 skupin predmetov in storitev:
- električna energija,
- živila in gostinske storitve,
- tekstilni izdelki,
- pisarniški papir in higienski papirnati izdelki,
- elektronska pisarniška oprema,
- televizorji,
- hladilniki, zamrzovalniki in njihove kombinacije, pralni stroji, pomivalni stroji, sušilni stroji, sesalniki in klimatske naprave,
- pohištvo,
- grelniki vode, grelniki prostora in njihove kombinacije ter hranilniki tople vode,
- sanitarne armature,
- oprema za stranišča na splakovanje in oprema za pisoarje,
- stenske plošče,
- projektiranje oziroma izvedba gradnje stavb,
- projektiranje oziroma izvedba gradnje cest,
- vozila za cestni prevoz in storitve prevoza,
- pnevmatike,
- električne sijalke in svetilke ter razsvetljava v notranjih prostorih,
- cestna razsvetljava in prometna signalizacija,
- čistila, storitve čiščenja in storitve pranja perila,
- vrtnarske storitve, kmetijski in drugi proizvodi ter oprema in stroji za vrtnarjenje,
- stavbno pohištvo,
- protihrupne cestne ograje.
Prvi korak: Kontakt
Naročnikom in gospodarskim subjektom, ki sodelujejo ali se zanimajo za sodelovanje v postopkih javnega naročanja, je na voljo enotni kontaktni elektronski naslov: zejn.mop@gov.si
Spodbujanje k podnebju prijazni rabi zemljišč in gospodarjenju z gozdovi je pomemben korak k blažitvi podnebnih sprememb. Ravno na tem področju nam je narava že sama ponudila rešitev, saj je t. i. sektor raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo edini sektor, ki iz ozračja odvzema ogljikov dioksid zaradi rasti biomase.
Problem – sprememba rabe zemljišč in krčenje gozdov
Na področju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva se ogljik shranjuje v različna skladišča, kot so tla, živa in odmrla biomasa, opad in lesni proizvodi. Krčenje gozdov v praksi pomeni zmanjšanje sposobnosti gozdov za ponor oz. odvzem ogljikovega dioksida iz ozračja in blaženje podnebnih sprememb. Na globalni ravni spreminjanje rabe zemljišč, predvsem krčenje gozdov za namen osnovanja kmetijskih zemljišč, še vedno prispeva okoli 10 % skupnih emisij, čeprav je trend v upadanju.
Pomen gozda in gozdnih površin
Drevesa za svojo rast potrebujejo ogljikov dioksid, ki ga odvzemajo iz ozračja, hkrati pa je to eden od toplogrednih plinov, ki prispeva k podnebnim spremembam. V primeru gozdov je zato pomembno preprečevati njihovo krčenje, predvsem v primestni in kmetijski krajini oz. poskrbeti za osnovanje nadomestnih gozdov, da se ohrani stabilna površina gozdov in njihov blažitveni potencial.
Gozdovi in druga gozdna zemljišča pokrivajo kar 43 % ozemlja EU. Slovenija je z okoli 60-% deležem gozdov med najbolj gozdnatimi državami v Evropi. Gozdovi preprečujejo erozijo tal, so pomemben del vodnega cikla, zagotavljajo biotsko raznovrstnost in uravnavajo lokalno podnebje.
Inventura v gozdovih
Tako imenovana gozdna inventura vključuje meritve lesnih zalog na državni ravni, na podlagi katerih se izračunajo zaloge ogljika, kratkoročno pa bo treba sistem razširiti, da bo zajemal tudi druge rabe zemljišč, kot so njivske površine, travinje, mokrišča, naselja in druga zemljišča. Zbrani podatki o stanju gozdov so namenjeni odločevalcem in splošni javnosti ter zbirkam podatkov o gozdovih v okviru mednarodnega in evropskega poročanja. Nacionalno gozdno inventuro izvaja Gozdarski inštitut Slovenije v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije.
Trajnostni les
Les je strateška surovina in je poleg vode naš najpomembnejši obnovljivi vir energije. Ogljik se lahko kratkoročno ali dolgoročno shranjuje v lesnih proizvodih oz. izdelkih (npr. papir, lesne plošče, žagan les), les kot substitut za materiale, katerih proizvodnja je energijsko intenzivna, pa posredno prispeva k zmanjšanjem emisij v ozračje. Poleg tega so možnosti ponovne uporabe in recikliranja izdelkov iz lesa zelo visoke, lesni ostanki pa se lahko uporabijo tudi kot sestavina novega proizvoda.
Lesarska panoga ne proizvaja nevarnih odpadkov, ki vplivajo na kakovost okolja. Lesni ostanki predstavljajo surovino za izdelavo lepljenega lesa, vezanih plošč, opažev itd. in jih je mogoče uporabiti tudi v energetske namene.
Prvi korak: Posadi drevo
Drevesa za svojo rast potrebujejo ogljikov dioksid, ki ga v procesu fotosinteze vežejo v organsko snov svojih delov, kot so korenine, debla, veje in listi. Ali ste vedeli naslednje zanimivosti v zvezi z delovanjem dreves?
- Drevo za prirast enega kubičnega metra lesa absorbira več ogljikovega dioksida, kot ga proizvodnja lesa na en kubični meter proizvede.
- Povprečno zrelo drevo absorbira okoli 50 kg CO2 letno in v tem času sprosti količino kisika v ozračje, ki je potrebna za dva človeka.
