Gospodarska priložnost ali nadaljevanje okoljske krize?
Ali zelena rast obstaja?
- 19. January 2022
- 3 minute
Zelena rast je okolju prijazna gospodarska rast, ki ohranja naravna bogastva, od katerih je odvisna naša blaginja. Naklonjenost zelenemu razvoju pa bi bila morda večja, če bi bila podjetja bolj informirana o pridobitvah in prednostih, ki jih prinaša.
Gospodarska rast je v preteklosti temeljila na izkoriščanju naravnih virov, pri čemer se je pogosto zdelo, da so zaloge surovin neomejene. Posledica tega sta zdaj grožnja pomanjkanja naravnih surovin in čedalje višje cene. Dolgoročna predvidevanja kažejo, da bo brez sprememb politike nadaljevanje »običajne« rasti resno vplivalo na podnebje, naravne vire in ekosisteme, od katerih so odvisne gospodarske dejavnosti.
Zdajšnji vzorci gospodarske rasti še naprej rušijo naravni kapital. Če ne bi bilo nadzorovano, bi to pomenilo več pomanjkanja vode, večje onesnaževanje, podnebne spremembe in nepopravljivo izgubo biotske raznovrstnosti.
Nove gospodarske priložnosti
Pospešeno zato iščemo drugačne gospodarske modele, ki bodo omogočali blaginjo, ne da bi škodovali okolju.
Zelena rast, kot jo opredeljuje Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development), pomeni spodbujanje gospodarske rasti in razvoja ter hkrati zagotavljanje ohranjanja naravnih bogastev, od katerih je odvisna naša blaginja. Za doseganje tega cilja je treba spodbujati naložbe in inovacije, ki podpirajo trajnostno rast in prinašajo nove gospodarske priložnosti.
Idejna zasnova zelene rasti se je razvila kot prevladujoč odziv na podnebne spremembe in okoljsko krizo. Temeljni vsebinski poudarek zelene rasti je prepričanje, da je nadaljnja gospodarska rast združljiva z ekologijo našega planeta, saj nam bodo tehnološke spremembe in zamenjave omogočile, da rast bruto domačega proizvoda popolnoma ločimo od rabe virov in emisij ogljika. Ta trditev je zdaj upoštevana v državnih in mednarodnih politikah, vključno s cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov.
Jason Hickel in Giorgos Kallis v svojem članku navajata, da dokazi o uporabi virov in emisijah ogljika ne podpirajo teorije zelene rasti, saj:
- ni empiričnih dokazov, da bi bilo mogoče v svetovnem merilu doseči absolutno ločitev od rabe virov v ozadju nenehne gospodarske rasti,
- je zelo malo verjetno, da bo absolutna ločitev od emisij ogljika dosežena dovolj hitro, da bi preprečili segrevanje na svetovni ravni za več kot 1,5 ali 2 °C, tudi v optimističnih pogojih.
»Vsega manj je edini način za zaustavitev katastrofe.«
Britanski pisec, Guardianov kolumnist in okoljski aktivist George Monbiot razmišlja tako:
»Zelena rast ne obstaja – vsega manj je edini način za zaustavitev katastrofe.«
V svoji kolumni predstavi primer biskajskega kita, katerega populacija upada. Neposredni razlogi za manjšanje populacije so večinoma pogini in poškodbe, ki nastanejo, ko kite zadenejo ladje ali se zapletejo v ribiško opremo. Bolj ranljivi za takšna srečanja pa so kiti postali, ker so se ob vzhodni obali Severne Amerike morali premakniti v bolj prometne vode. Njihov glavni plen, mali plavajoči rak, se namreč vsako leto zaradi segrevanja morja premakne osem kilometrov severneje. Istočasno se je razbohotila komercialna ribiška industrija, ki te rake lovi za izdelavo prehranskih dodatkov iz ribjega olja, za katerega velja, da dobro vpliva na naše zdravje.
Obenem z naraščanjem smrtnosti biskajskih kitov upada njihova rodnost. Razlog za to lahko tiči v onesnažilih, ki se kopičijo v njihovih telesih in najverjetneje zmanjšujejo plodnost, ali pa v oceanskem hrupu, ki ga povzročajo ladijski motorji, sonarji ter podvodno iskanje nafte. Izumiranje biskajskega kita bi tako lahko označili kot transportno, ribolovno ali podnebno krizo, krizo onesnaževanja in hrupa.
A v resnici je to splošna kriza, ki jo povzroča človeška aktivnost, še pove Monbiot, katerega razmišljanje se nadaljuje tako:
»Različne posledice imajo skupni vzrok – goli obseg gospodarske aktivnosti. Počnemo preveč skoraj vsega in svetovni ekosistemi tega ne prenašajo. Ampak naša nezmožnost, da bi videli celoto, povzroča, da nam sistematično in učinkovito obravnavanje krize vedno znova spodleti. Vlade govorijo o ‘izkoriščanju našega potenciala’ in ‘turbo pogonu našega gospodarstva’. Britanski premier Boris Johnson vztraja, da ‘mora okrevanje na svetovni ravni po pandemiji temeljiti na zeleni rasti’. Vendar nekaj takega, kot je zelena rast, ne obstaja. Rast z Zemlje briše vse, kar je zelenega.«
Besedilo kolumne je povzeto po prevodu, ki so ga pripravili ustvarjalci Rdeče pese, izvirno besedilo pa najdete tukaj.
